Na verandi stare hiše sedi pes. Cvili. Nekaj ga boli.

Mimo pride sosed in gospodarja vpraša, zakaj pes cvili. Gospodar, ki se ne pusti motiti, sosedu mirno odvrne:
»Na žeblju leži.«
»In zakaj se ne premakne?«
»Ker ga še ne boli dovolj.«

Ko še ne boli dovolj

In tako pogosto delamo tudi ljudje. Čeprav se bodo druga živa bitja, med njimi tudi psi, veliko prej premaknili, ko jim nekaj ne ustreza, ni udobno ali ni varno.

Vemo, da nekaj škripa. Čutimo, da nekaj ne štima.

Pa vseeno ostajamo tam, kjer smo. Ker je udobno.

Ker nas še ne boli dovolj.

Čakamo...

Tehtamo, razmišljamo, odmikamo neprijetne misli in jih potiskamo stran, in spet preveč razmišljamo, kaj pa če, ali ne bi bilo bolje tako...

Glej, pa saj bo!

Odlašamo.

Rečemo si, saj bo. Bo že nekako. Tako nekako...
Upamo, da bo minilo samo od sebe.

A resnica je, da se življenje ne spremeni, dokler ne naredimo koraka.

Dokler bolečina ostajanja na mestu in ohranjanja "status quo" položaja, ki (pre)malo boli, ne postane močnejša od strahu pred premikom ali spremembo.

Čas je neskončen, a to ne pomeni, da ga imamo toliko tudi na voljo

Mark Avrelij nas spomni:
»Živi, kot da boš umrl jutri, a uči se, kot da boš živel večno.«

Seneka pa zapiše nekaj, kar bi morali prebrati vsako jutro:
»Ne drži, da imamo na voljo malo let življenja, temveč veliko časa zapravimo. Naše življenje ni kratko, temveč ga mi naredimo kratkega.«

Kolikokrat rečemo: “Bom jutri… bom naslednji mesec… bom, ko bo pravi čas.”
A jutri ni obljubljen nikomur.

Premik čez navidezne meje

Življenje se začne tam, kjer se neha odlašanje in se začne tvoja sprememba.
Ko se odločiš, da:

pozdraviš soseda, tudi če ti ni ravno simpatičen in imaš oblutek, da te ne mara,

poveš ljudem, ki jih imaš rada, da jih imaš rada,

pohvališ, namesto da kritiziraš,

se nasmehneš zdaj – ne jutri, ko bo več razlogov za nasmeh.

To so mali koraki, s katerimi pokažeš, da nisi več pes na žeblju.

Da si pripravljen vstati. Da si pripravljena in imaš moč, da se premakneš.

Brez odlašanja

Ko enkrat stopiš čez točko, kjer je udobno jamrati, kritizirati vse druge in prelagati odgovornost na zunanje okoliščine, zgodovinski trenutek in državo, ali šefa ali pa vreme...

Ko stopiš čez svoj Rubikon, pride osvoboditev.

Takrat ugotoviš, da so vse meje v resnici iluzija.

Da si ti tisti, ki izbira.

In vsak trenutek je priložnost, da (za)živiš polno.
Ne s čakanjem. Ne s cviljenjem. Ne z jokcanjem in stokcanjem ali prelaganjem odgovornosti na druge.
Z odločnostjo, nasmehom in srčnostjo si postaviš namero in narediš prvi korak.

Dobro vprašanje zate je:
Kje v mojem življenju sem še vedno pes na žeblju?

Čas te nikoli ne bo čakal.
Ti pa imaš vsak dan priložnost, da si rečeš:

Zdaj!

Brez odlašanja.

Kateri korak lahko naredim danes, ne jutri?

Premakni se. Saj veš, nisi drevo.

Ena odločitev, en korak.

Tako se v tvojem življenju vse začne premikati.

Klavdija Mlekuž Peroša